V prvem delu te serije smo se pogovarjali o tem, zakaj je uporaba tipologije osebnosti lahko v pomoč pri ustvarjanju izmišljenih likov in celo pri samem pisanju. Toda kako to dejansko izgleda v praksi? Podrobneje si oglejmo, kako lahko vključitev tipologije osebnosti v razvoj likov pripomore k bolj prepričljivim in realističnim likom – vključno z nekaj primeri.
Doslednost
Če avtor upošteva osebnostni tip svojega lika, lahko oblikuje dovolj dosledno vedenje ter s tem prepreči, da bi bralci zmedeno ali razdraženo spremljali navidezno nestalna ali nelogična dejanja. Začnimo s primerom.
Primer: Vodnica Denise Washington (Nemirna Protagonistka, ENFJ-T) je bila vedno prva, ki je vdrla skozi vrata med preiskavo. Nepopustljiva že od prvega dne na policijski postaji se je želela dokazati sredi modrega morja moškosti, ki jo je včasih skoraj zadušilo. Svoj poklic je opravljala s ponosom in odločnostjo, z misijo, da prebije zakoreninjeno, zastarelo miselnost na oddelku tako, kot je na racijah pogosto izbijala vrata.
Skrbno razumevanje tipološkega modela za Nemirno Protagonistko omogoča vpogled v to, kako se bo lik odzval v vsaki dani situaciji. Je pogumna, usmerjena v prihodnost, idealistična in nemirna. Poznavanje njenih osebnostnih lastnosti vodi avtorja pri odločitvah, kako bi reagirala v primeru spora med sodelavci, prepira z ljubljeno osebo, smrti v družini ali pa ob tako preprosti stvari, kot je otrok, ki prevrne svetilko. To podpira doslednost lika, ne glede na to, kateri del zgodbe nastaja.
Včasih mora lik storiti nekaj, kar je glede na njegov tip osebnosti malo verjetno. V takih primerih mora avtor zagotovo pojasniti ali prikazati razlog zakaj. (K tej temi se bomo podrobneje vrnili v tretjem delu.)
Motivacija
Če so avtorji pozorni na vedenje, ki izhaja iz osebnostnih lastnosti, lahko svojim likom osmislijo njihova dejanja in jih smiselno povežejo z zgodovinskim ozadjem ter osebnimi podrobnostmi lika.
Primer: Arman (Odločni Logik, INTP-A) je brezciljno blodil po kalifatu, ne da bi našel veselje v očetovi obrti ali zadovoljstvo v materini bližini – prav malo mu je bilo mar za njuno neodobravanje. Vznemirjenje ob odkrivanju mu je stalno dajalo zagon, prav tako izziv, da bi najlepše dragulje ukradel plemstvu. V kraji od bogatih ni videl zločina, prav tako ni našel razloga, zakaj sam ne bi obogatel, zato je vedno dobrovoljno lovil nove, zvite načrte.
Zakaj Armana ne skrbijo zakon in želje staršev? Je preprosto pohlepen? Morda ne. Kot Intuitiven, Logičen tip, s pomočjo razuma obide vsakršno omejevanje lastnega navdiha in raje razmišlja po svoje, saj ga čustva drugih ljudi le delno dosežejo. Njegova Odločna Identiteta mu daje samozavest, hkrati pa ni preveč ambiciozen glede življenjske strukture – dela, kar hoče, kadar hoče. Lastnost Prilagodljivosti krepi njegovo radovednost in mu omogoča, da se sproščeno upira pravilom. Je simpatičen prebrisanec, a ne obžaluje svoje osredinjenosti nase.
Medsebojni odnosi likov
Razumevanje, kako različni tipi osebnosti vplivajo na medsebojno dinamiko, pomaga avtorjem odkrivati vpoglede o tem, kako se lahko liki pozitivno ali negativno zapletejo in tako navdihnejo pestre prizore in zaplete.
Primer: Luca (Nemirni Posredovalec, INFP-T) je bil vse bolj zaskrbljen zaradi svoje naključne družbe. Dovolj slabo je bilo že, da se je njihova sedežnica nenadoma ustavila nad ostro skalovje, ki je štrlelo iz poznosezonskega snega, a Američan poleg njega je bil ravno tako brezskrben, kot je bil razmršen. »Ej, mislim, da lahko preprosto skočiva dol,« je rekel Američan (Odločni Podjetnik, ESTP-A) in se nagnil naprej, kar je skupni sedež še bolj zazibal. »Prosim, nehaj se premikati. Počakajva raje, prosim,« je Luca rekel v mučni angleščini s švicarskim naglasom in si v mislih želel, da bi ostal doma v studiu v Bernu. Američan je le brundal, zamahnil z nogami naprej in nazaj ter še bolj zanihal sedež. »Brate, sprosti se, brate ...«
Poznavanje, da je Luca občutljiv, vase zaprt tip, avtorju pomaga določiti, kako bi reagiral na drznejši in brezbrižen tip, kot je Odločni Podjetnik. Luca ga skrbijo možna tveganja, a hkrati ostaja vljuden, medtem ko je Američan samozavesten v lastno presojo trenutne situacije in se ne ozira na tuje skrbi o “kaj-pa-če.” Če ima avtor dovolj jasno podobo o značajskih razlikah likov v skladu s tipologijo, se interakcija skoraj sama napiše.
Notranji odzivi
Odločanje, kako liki doživljajo dogodke, je precej lažje, če se avtor opira na zemljevid vedenja, ki ga ponuja tipologija osebnosti. To mu omogoča, da dodela odzive in notranja razmišljanja likov ter pomaga pri razlagi ali notranji pripovedi. Predstavljajte si na primer zgodbo o srednje staremu vdovcu, ki se je naveličal samote in se trudi prebiti osamljenost.
Primer: Christopher (Nemirni Arhitekt, INTJ-T) ni vedel, kako naj se odzove na spogledovanje natakarice. Je šlo le za profesionalen pristop, ali se ji je res zdel privlačen? Si je le domišljal njeno zanimanje? Preizkusil je z velikimi in brez napitnine, a vedno ga je obravnavala posebej, kar je v njem prebudilo dolgo speče mladostniško upanje. Tudi misel o zmenku z mlajšo žensko ga je spravljala v dvom, spraševal se je, ali si sploh lahko dovoli slediti svojim željam. Seveda pa vsa ta notranja mučenja niso rodila ničesar, kar bi dišalo po družabni drznosti, zato je bil tudi ta jutranji pogovor z njo tako rutinski kot kava, ki jo je naročil.
Poznavanje notranjih procesov, ki izhajajo iz osebnostnih lastnosti, pomaga avtorju izbrati tip osebnosti svojega lika in temu primerno opisati njegovo doživljanje. Nemirni Arhitekt se lepo prilega liku vdovca, saj čeprav ima bujno domišljijo in navdihnjene želje, je ta tip pogosto oklevalen, čustva vedno preseje skozi racionalno analizo namesto, da bi jih preprosto izrazil – ta tendenca lahko romantično zgodbo naredi posebej napeto.
Samostojnost
Pisatelji fikcije so do določene mere omejeni s svojim lastnim tipom osebnosti – pogosto nezavedno projicirajo same sebe v like in tako nehote zameglijo njihove osebnosti s svojimi. Razmišljati kot nekdo povsem drugačen je zahtevno, a razumevanje drugih tipov osebnosti pisatelju močno pomaga. Prav tako mu omogoča, da so liki med seboj dovolj različni, ne glede na to, da izhajajo iz istega uma.
Primer: Avtor (Nemirni Aktivist, ENFP-T) piše temno zgodbo o zakonskem paru iz predmestja, ki se spopada s smrtjo edinega otroka, najstnika, ki je umrl v prometni nesreči pod vplivom alkohola. Odloči se, da bo oče Nemirni Logistik (ISTJ-T), in zato razišče, kako bi tak tip doživel tako travmo. Avtor, ki bi v času žalosti naravno poiskal oporo pri ljubljenih, spozna, da oče verjetno zatira svojo bolečino in zapiše zgodbo, v kateri oče zapade v temne globine alkoholizma, da bi se izognil čutenju.
Verodostojno opisovati like, ki so nam tuji, je zahtevno, a tipologija osebnosti je pisatelju kot vodič po nenavadni pokrajini tujega srca in uma.
Prožna inspiracija
Kadar so liki opredeljeni z osebnostnim tipom, avtor zlahka začuti, kako bi ti zaživeli – kar odpira veliko navdihujočih zamisli za zaplete. Konflikti ali sozvočje v slogih, načinih ali celo dolgoročnih ciljih likov postanejo bolj jasni, če imajo močno začrtane osebnostne tipe. Predvidene interakcije različnih tipov so le izhodišče, avtor pa ima še vedno popolno svobodo določiti dejanja likov.
Primer: Liki z močno različnimi tipi lahko razvijejo vez, ker se njihove nasprotne lastnosti dopolnjujejo in ustvarijo odličen tim. Po drugi strani pa se lahko isti tipi sovražijo zgolj zato, ker niso dovolj zreli, da bi prepoznali vrednost uravnoteženega sodelovanja nad lastnim načinom delovanja. Liki z izrazito podobnimi tipi osebnosti se lahko ujemajo kot sorodne duše, ali pa pride do velikih kulturnih, vrednostnih ali osebnih konfliktov, kljub podobnosti.
Ne glede na to, ali osebnosti like povežejo ali postavijo v spor, lahko avtor z razlago, ki temelji na tipologiji osebnosti, doseže večjo globino likov. Seveda pa – tudi če so liki globoki in dosledni, še ne pomeni, da morajo biti predvidljivi. Prav temu se bomo posvetili v naslednjem delu.
Dodatno branje
Oglejte si še druge dele serije Pisanje fikcije:
Teorija osebnosti v pisanju fikcije I: oseben pristop k likom
Teorija osebnosti v pisanju fikcije III: meje in njihovo preseganje
Teorija osebnosti v pisanju fikcije IV: globine zla – »slabi fantje«
Teorija osebnosti v pisanju fikcije V: pisanje za osebnostne tipe bralcev
Teorija osebnosti v pisanju fikcije VI: širjenje privlačnosti